Backgammon — je ena najstarejših namiznih iger na svetu, katere zgodovina sega več tisočletij v preteklost. V njej se na izjemen način prepletata preprostost pravil in globina strateških možnosti, kar je igri omogočilo, da je preživela stoletja in postala priljubljena v številnih državah sveta. Backgammon se od drugih logičnih iger razlikuje po redkem ravnovesju med naključjem, ki ga prinašajo meti kock, in spretnostjo, ki zahteva preračunavanje in taktično razmišljanje. Zaradi tega je igra zasedla posebno mesto v kulturi različnih narodov — od perzijskih kraljevih dvorov do sodobnih kavarn — in velja za eno najbolj prefinjenih in intelektualnih oblik razvedrila.
Zgodovina igre Backgammon
Najstarejši začetki igre
Arheološki dokazi kažejo, da so predhodniki igre Backgammon obstajali že v daljni preteklosti. V Iranu (stari Perziji) so odkrili igralne komplete, stare približno pet tisoč let — deske z vdolbinami in igralne kocke — ki pripadajo arheološki kulturi Džiroft. Eden od možnih predhodnikov igre je Royal Game of Ur (Kraljeva igra Ura), razširjena v Mezopotamiji okoli leta 2600 pr. n. št. Tako kot Backgammon je bila tudi ta igra tekmovanje, ki je združevalo srečo in spretnost, z uporabo žetonov in kock.
Pisni viri iz antike omenjajo rimsko igro Latrunculi, strateško igro s figurami, ter poznejšo bizantinsko igro Tabula, ki je imela desko s 24 polji in 15 figurami za vsakega igralca. Že tedaj je bil cilj igre Tabula čim hitreje premakniti svoje figure po deski in jih odstraniti pred nasprotnikom — načelo, ki je zelo podobno sodobnemu Backgammonu.
Perzijska legenda o nastanku Backgammon
Igra, ki je najbolj podobna sodobnemu Backgammonu, se je pojavila v Perziji v času Sasanidskega imperija (3.–6. stoletje n. št.). Perzijsko ime igre — Nard (نرد) — je okrajšava Nardshir, kar pomeni »igra pogumnega Ardaširja«. Po legendi je igro izumil vezir Buzurgmehr (بزرگمهر) na dvoru šaha Hosrova I. Anuširvana (خسرو انوشیروان). Po izročilu je Buzurgmehr ustvaril novo igro kot odgovor na indijske šahovske igre, da bi pokazal intelektualno premoč Perzije.
V epski pesnitvi «Šahname» (شاهنامه) perzijskega pesnika Ferdowsija (فردوسی) je ta legenda opisana posebej slikovito, saj povezuje nastanek igre z imenom modrega vezirja. Čeprav ni zgodovinskih dokazov o natančnem avtorju igre, legenda sama kaže na perzijski izvor Backgammon in na njegov velik pomen na dvorih perzijskih kraljev.
Širjenje igre na Vzhodu in nastanek dolgega in kratkega Backgammon
Iz Perzije se je Backgammon razširil po Bližnjem vzhodu, Srednji Aziji in naprej. Že v 7.–8. stoletju ga omenjajo arabski viri pod imenom »taht-e-nard«. Preko arabskega vpliva, ki se je razširil do Sicilije, je igra prišla v Severno Afriko in na Iberski polotok: domneva se, da je v Evropo prišla prvič v 10. stoletju pod imenom Tables (— »deske«).
Igra je bila znana tudi na Kitajskem: zgodovinske kronike omenjajo shuang-lu (雙陸) — igro, podobno Backgammonu, ki naj bi po tradiciji nastala v Zahodni Indiji in bila prinesena na Kitajsko v času dinastije Wei (220–265 n. št.). V 5.–6. stoletju n. št. se je shuang-lu močno razširil in postal priljubljena oblika razvedrila. Na Japonskem je podobna igra z imenom sugoroku (双六) postala tako priljubljena, da je cesarica Jitō (持統天皇) leta 689 izdala ukaz o njeni prepovedi zaradi pretiranega navdušenja prebivalstva nad igrami na srečo. Ti podatki kažejo, da je imel Backgammon že v srednjem veku številne lokalne različice in poimenovanja.
Backgammon v srednjeveški Evropi
V Evropi so bile igre, podobne Backgammonu, znane pod imenom Tables. Prva pisna omemba igre se pojavi v anglosaksonskem rokopisu iz leta 1025 (Codex Exoniensis), kjer piše: »Dva moža sedita in igrata Tables...«. V 11. stoletju so se podobne igre pojavile v Franciji pod imenom Trictrac in so hitro postale priljubljene med aristokracijo in ljubitelji iger na srečo.
Francoski kralj Ludvik IX. Sveti (Louis IX) je leta 1254 izdal odlok, s katerim je svojim dvorjanom prepovedal igranje iger na srečo, vključno z igro Tables. Kljub prepovedim se je igra še naprej širila: v Nemčiji se prvi zapisi pojavljajo v 12. stoletju, na Islandiji pa v 13. stoletju. V Španiji je kralj Alfonso X. Modri (Alfonso X de Castilla) leta 1283 v znameniti knjigi «Libro de los Juegos» (Knjiga iger) namenil posebno poglavje igri Tables (Todas Tablas) in natančno opisal njena pravila.
Do 16. stoletja so se namizne igre z metanjem kock v Evropi trdno uveljavile kot del vsakdanjega življenja. Vendar pa enotnih pravil ni bilo: vsaka država in pokrajina je imela svoje različice. V Franciji so igrali Trictrac, v Italiji Tavole Reale, v Španiji Tablas Reales, v Nemčiji Puff. V Angliji se je dolgo uporabljalo splošno ime Tables, šele v začetku 17. stoletja pa se je pojavila beseda «Backgammon». Etimologija imena ni povsem jasna: po eni razlagi izhaja iz staroangleških besed back («nazaj») in gamen («igra»), kar odraža bistvo igre — vračanje figur domov; po drugi pa iz valižanskih besed bach («majhen») in cammaun («bitka»). Kakorkoli že, izraz se je uveljavil za različico igre s »kratkimi« pravili, torej s možnostjo izbijanja figur.
Nastanek dolgega in kratkega Backgammon
V srednjeveški Rusiji in sosednjih državah je bila igra znana pod perzijskim imenom Nard. Preko Kavkaza in Srednje Azije se je Backgammon razširil v Gruzijo (kjer so ga od 17. stoletja imenovali nardii) in kasneje med Kalmike ter druge narode ob Volgi in v Sibiriji. V Rusiji in drugih državah nekdanje Sovjetske zveze se je Backgammon v 20. stoletju široko razširil in postal tradicionalna namizna igra, posebej priljubljena na mestnih dvoriščih in letoviščih. Sčasoma sta se oblikovali dve glavni različici pravil: dolgi Backgammon in kratki Backgammon.
Dolgi Backgammon je starejša različica, ki je blizu starodavni perzijski igri Nard. V dolgem Backgammonu vse figure začnejo igro z enega mesta («glave») in se premikajo v isto smer za oba igralca; izbite figure se ne odstranjujejo — polje, ki ga zaseda ena figura, postane za nasprotnika nedosegljivo. Ta različica je priljubljena na Vzhodu in v postsovjetskih državah ter jo pogosto štejejo za klasični Backgammon.
Kratki Backgammon pa je zahodna različica, pri kateri je začetna postavitev figur razporejena po deski, poteze igralcev potekajo v nasprotnih smereh, figure pa je mogoče »izbiti« in postaviti na bar (sredinsko pregrado na deski). Kratki Backgammon se je v Evropi začel širiti v 16. stoletju, do 17.–18. stoletja pa je postal znan tudi v Ameriki. Obe različici imata skupno osnovo, vendar različne taktične poudarke, in sta se v zgodovini razvijali vzporedno.
Razvoj igre v novem veku
V 17. stoletju se je igra Tables v Angliji spremenila in se v bistvu preoblikovala v kratki Backgammon. Prva zanesljiva omemba izraza «Backgammon» izvira iz leta 1635. Angleški igralci so novo različico razlikovali od stare, znane kot Irish (irski Backgammon), ki je veljala za bolj resno, vendar je sčasoma kratki Backgammon izpodrinil svoje predhodnike. Leta 1743 je bil v Londonu objavljen prvi podroben traktat z opisom pravil in strategij — «A Short Treatise on the Game of Back-Gammon» avtorja Edmonda Hoyla (1753, «Kratki traktat o igri Backgammon») — ki je določil osnovna pravila kratkega Backgammon tistega časa. Zanimivo je, da je igra v 18. stoletju postala priljubljena celo med duhovščino, kljub dolgotrajnemu nasprotovanju iger na srečo s strani cerkve.
Do 19. stoletja so pravila kratkega Backgammon skoraj v celoti dobila sodobno obliko. Sredi stoletja je bila pregrada (bar) za izbite figure že splošno uporabljena, zmaga v partiji pa je lahko prinašala eno, dve ali tri točke: navadna zmaga — ko igralec prvi odstrani vse svoje figure; gammon — dvojna zmaga, če zmagovalec odstrani vse figure, nasprotnik pa nobene; in backgammon — trojna zmaga, ko zmagovalec odstrani vse figure, medtem ko nasprotnik ne odstrani nobene in ima vsaj eno figuro na baru ali v zmagovalčevem domu. Ta sistem točkovanja je postal osnova sodobnih pravil kratkega Backgammon.
Najnovejše spremembe — kocka za podvojitev in ponovni razcvet zanimanja
Največja novost 20. stoletja je bil pojav kocke za podvojitev. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja so v igralnih klubih v New Yorku izumili posebno Doubling Cube s stranmi, označenimi z 2, 4, 8, 16, 32 in 64, ki je omogočala zviševanje stav med igro. Ta kocka je igro naredila bolj zapleteno, saj je dodala element ocenjevanja tveganja: igralec ni več le spretno premikal figur, ampak je moral tudi znati pravilno oceniti trenutek, kdaj predlagati podvojitev stave, glede na verjetnost zmage.
S pojavom kocke za podvojitev se je Backgammon spremenil v intelektualno in vznemirljivo igro na novi ravni, kar je pripomoglo k njegovi priljubljenosti med elito. V šestdesetih letih 20. stoletja je zanimanje za igro doseglo pravi razcvet v Združenih državah in Evropi. Pomembno vlogo pri tem je imel princ Alexis Obolensky — potomec ruskih aristokratov, ki se je naselil v Ameriki in je postal znan kot »oče modernega Backgammon-a«. Leta 1963 je ustanovil Mednarodno zvezo za Backgammon, razvil enotna uradna pravila in organiziral prve velike turnirje. Leta 1964 je v New Yorku potekal mednarodni turnir s številnimi znanimi osebnostmi, leta 1967 pa so v Las Vegasu priredili prvo svetovno prvenstvo v Backgammonu.
Igra je hitro postala modna: Backgammon so igrali v zasebnih klubih, na univerzah in na družabnih dogodkih. Organizirali so turnirje pod pokroviteljstvom velikih podjetij, pojavili so se znani prvaki in avtorji strateških knjig, kar je utrdilo položaj Backgammon-a kot intelektualne in prestižne oblike zabave.
Do konca 20. stoletja je Backgammon ostal priljubljen v številnih državah. V več državah vzhodnega Sredozemlja je Backgammon še vedno nacionalna igra: v Grčiji, Turčiji, Libanonu, na Cipru in v Izraelu je globoko zakoreninjen v ljudski kulturi. V Združenem kraljestvu in Združenih državah so ustanovili nacionalne zveze za Backgammon, ki redno organizirajo prvenstva in lige.
Od začetka devetdesetih let je Backgammon vstopil v digitalno dobo: pojavila se je programska oprema za igranje proti računalniku in analizo iger, z razvojem interneta pa je postalo mogoče igrati na spletu s tekmeci z vsega sveta. Tako se je igra, ki je nastala v starodavnosti, uspela prilagoditi novim obdobjem in tehnologijam, ne da bi izgubila svojo intelektualno privlačnost.
Zanimiva dejstva o Backgammonu
- Kraljevske partije in diplomatska darila. Backgammon je bil že od nekdaj igra plemstva in je pogosto predstavljal del diplomatskih daril. V štiridesetih letih 18. stoletja je osmanski sultan Mahmud I (محمود) francoskemu kralju Ludviku XV (Louis XV) podaril razkošen komplet Backgammon-a iz lesa, okrašenega z biserno intarzijo — simbol prefinjenosti in razuma. Takšne deske, okrašene z zlatom, slonovino ali želvovino, so hranili v kraljevih zbirkah kot dokaz visokega statusa. Kompleti iz 18. stoletja so danes na dražbah ocenjeni na več deset tisoč dolarjev, zlasti če so pripadali znanim zgodovinskim osebnostim.
- Prepovedi in iznajdljivost igralcev. V svoji dolgi zgodovini je bil Backgammon večkrat prepovedan zaradi povezave z igrami na srečo. Leta 1254 je francoski kralj Ludvik IX prepovedal igro na dvoru, v Angliji pa je leta 1526 kardinal Thomas Wolsey (Thomas Wolsey) Backgammon označil za »hudičevo stvaritev« in ukazal, naj se vse igralne deske sežgejo. Vendar so iznajdljivi mojstri našli rešitev: v 16. stoletju so v Angliji začeli izdelovati zložljive Backgammon deske v obliki knjige. Navzven so bile videti kot knjiga na polici, znotraj pa so vsebovale igralno polje, figure in kocke. To je plemstvu omogočalo, da je na skrivaj igralo prepovedano igro — odprli so »knjigo« za igro in jo ob nevarnosti hitro zaprli. Danes so takšni kompleti Backgammon-a cenjeni kot redki starinski eksponati.
- Backgammon v umetnosti in popularni kulturi. Zaradi svoje priljubljenosti se je Backgammon večkrat pojavil v umetnosti in literaturi. Nizozemski slikar Jan Steen (1626–1679) je na primer upodobil podeželske igralce Backgammon-a na svoji sliki »The Game of Tric-Trac«, pri čemer je ujel dramatičnost prizora. V Ermitažu je hranjena še ena Steenova slika, kjer eden od igralcev prevrne desko — očitno po prepiru zaradi poraza. Kasneje se je Backgammon pojavil tudi v kinematografiji: v filmu o Jamesu Bondu »Octopussy« (1983) junak igra Backgammon z uporabo kock, kar poudarja vzdušje tveganja in psihološkega dvoboja. V vzhodni literaturi in poeziji igra pogosto simbolizira preobrate usode in modrost sprejemanja naključij.
- Rekordi in dosežki. Danes potekajo mednarodni turnirji v Backgammonu, kjer tekmujejo najboljši igralci na svetu. Od sedemdesetih let 20. stoletja poteka svetovno prvenstvo v Backgammonu — sprva v Las Vegasu, pozneje v Monte Carlu — ki privablja profesionalce z vsega sveta. Obstajajo tudi rekordi, povezani s trajanjem iger: leta 2018 je v Azerbajdžanu Rustam Bilalov (Rustam Bilalov) postavil Guinnessov rekord za najdaljši Backgammon maraton, ki je trajal 25 ur in 41 minut. Drugo zanimivo dejstvo — najmanjše število metov kocke, potrebnih za zaključek igre, je 16 potez, kar so teoretično izračunali matematiki.
V stoletjih obstoja je Backgammon postal neločljiv del kulturne dediščine številnih narodov. Rojen v starodavni Perziji, je preživel obdobja prepovedi in ponovnih rojstev, osvojil Vzhod in Zahod ter ohranil svoj čar do današnjih dni. Zgodovina Backgammon-a je zgodovina človeške zabave, kjer se prepletata duh tekmovanja in razmišljanja — od dvorskih modrecev do srednjeveških gostiln in prefinjenih salonov 20. stoletja. Danes Backgammon še naprej združuje ljudi različnih generacij in kultur ter ponuja redko kombinacijo naključja in preračuna. Razumevanje poti, ki jo je igra prehodila, razkriva njeno posebno vrednost — kot kulturni fenomen in vadbo za um.
Ko spoznate bogato zgodovino Backgammon-a, si naravno zaželite preizkusiti svoje sposobnosti za igralno desko. V naslednjem delu bomo obravnavali pravila te legendarne igre — od kratkega Backgammon-a (sodobne različice) do vzhodnega dolgega Backgammon-a — in delili praktične nasvete. Potopite se v vzdušje modrosti in vznemirjenja, ki ga ponuja Backgammon, in odkrijte svet logičnih bitk ter starodavnih tradicij.